Uvod

Na razvoj Divače in naselij v občini Divača je vplivala odločitev cesarskega Dunaja davnega 1840, da zgradi Južno dvotirno železnico od Dunaja do glavnega pristanišča monarhije Trsta. Med drugimi pomembnimi odločitvami, je odločitev, da bo trasa speljana mimo male vasice Divača, ključnega pomena za razvoj tega kraja. To je tudi glavna hipoteza, ki smo si jo zastavili in okrog katere smo spletali nitke zgodovinskega raziskovanja krajev v občini Divača. Zgodbe preteklih generacij so učenci spoznavali preko raziskovalnega dela, pripovedovanja in dela na terenu. Spoznanja so povezali s sedanjim časom in stvari aktualizirali.

Iz časa pred in po železnici.

Po pregledu Terezijanskega in Jožefinskega katastra iz leta 1763 – 1787 (Slika 1) je jasno razvidno, da je bila Divača zelo majhno naselje. Za primerjavo lahko pogledamo velikost naselij Senožeče (Slika 2), Famlje in Škoflje (Slika 3) iz istega katastra.

(Slika 1, Vir: Vojaški Terezijanski in Jožefinski kataster 1763 – 1787)

 

 

Slika 2 Slika 3

S katastra je razvidno, da so bile Senožeče (Slika 2) veliko naselje. Širile so se na desni strani pomembne furmanske poti iz Trsta proti Dunaju. Nad naseljem se je dvigala graščina, kar je dokaz o strateškem položaju Senožeč že pred tem časom.

V času nastanka Franciscejsekga katastra iz leta 1819 ugotovimo, da je bila Divača še vedno mala vasica. Slika 4.

Slika 4, vir: Franciscejski kataster iz leta 1819.

Ne smemo pozabiti omeniti, da je bilo naselje Divača do leta 1687 tam, kjer se danes reče Stara Divača (kjer se konča del Divače poznan kot »naselje«). Po zapisu J. V. Valvasorja naj bi naselje Divača štelo 30 hiš, cerkev pa je bila nad 500 m oddaljena od naselja. Ljudje so se ukvarjali z gojenjem drobnice in nudili so prenočišča, hleve ter hrano trgovcem in prevoznikom na poti iz Trsta proti Ljubljani. Da je to prvotno naselje pogorelo, je kriv vžig večje količine smodnika, ki je povzročil eksplozijo in uničenje večjega dela vasi. Ljudje so se preselili na novo območje, to je danes okrog cerkve v Divači, proti Brinjevcevi domačiji in Škrateljnovi hiši. (Vir: J. Žiberna: Divaški prag)

Senožeče so bile večje naselje z graščino in furmanskimi postojankami za prevoznike na cesarski poti. Na gradu so gospodarili grofje Walsee. V Senožečah je bila tudi sodnija in glavarstvo v prvi polovici 19. stoletja. Senožeče so bile znane po lesnih in živinskih sejmih. Od leta 1869, ko je bilo v Občini Senožeče (Senožeče in Gabrče) 199 hiš z 1091 prebivalci, jih je v dobrih 40 letih bilo le 844 prebivalcev in 179 hiš. To pomeni, da so Senožeče v drugi polovici 19. stoletja izgubljale na pomenu, ljudje pa so se zaposlili na železnici v Divači. Opustili so furmanstvo in se preusmerili v nove obrti.

Vasice v Vremski dolini in v Brkinih so bile agrarno usmerjene in zelo samooskrbne. Vremska dolina in življenje ob Reki je nudilo ljudem kar dober vir preživetja. Poljščine so gojili na rodovitnih poljih (vremsko, fameljsko in škofeljsko polje). Ob strugi reke Reke je še danes najti razvaline številnih mlinov (od Drage do Naklega kar 9 mlinov) in žag. Presežke poljščin so domačini vozili prodajati v Trst. Lahko rečemo, da je tudi ta prostor sodil v zaledje pomembnega pristanišča Trst. Kot zanimivost naj dodam zgodbo, ki mi jo je pripovedovala moja babica, ki je bila najmlajša (letnik rojstva 1921) v številčni družini živeči v Dolnjih Vremah. Pripovedovala mi je, kako je njen starejši brat kot mladenič lovil po Vremščici modrase in jih prodal lekarnarjem v Trst. Kačji strup je bil dober zaslužek. Škofeljci so nabirali mravljinčja jajca, ki so jih prodajali v Trst kot hrano za ptiče. Nekatera dekleta iz Vrem so šle v 19. in v začetku 20. stoletja za služkinje v Trst in se tam tudi poročile.(sestrične od mojega pranonota Krdilčeve iz Škofelj Marija in IvanaTrebec,..)

Prav tako so ljudje s Škocijana, Naklega, Matavuna in Betanje živeli od poljščin in svojih kmetij. Pred 18. stoletjem so bili v tesni soodvisnosti od grofov Petač, ki so imeli posesti vse do senožeti ob naselju Naklo. Ko je grad Završniških pogorel in so se ti preselili v graščino v Sežani, je nekatere posesti Završniških s poroko pridobila družina Mahorčič iz Naklega.

Vasi v Brkinih so gojile poljščine, ki so uspevale na višjem predelu ter sadno drevje. Vendar je bilo življenje težje in je nudilo manj možnosti za preživetje. Ko se je moja prababica s Tater poročila na Škoflje, je to pomenilo veliko boljše možnosti. Vsak dan je tudi dvakrat na dan odšla s kolesom v Trst in tam prodajala viške pridelkov. Sklepamo lahko, da je izgradnja železnice ob pobočju Vremščice, ki poteka nad Vremsko dolino za prebivalce le prinesla neke spremembe. Vremci so morali hoditi na železniško postajo Gornje Ležeče ali v Divačo. Šele po 2. svetovni vojni so dobili železniško postajo Vreme. Nekateri so dobili službo že pri izgradnji železnice in postaj in kasneje na železnici.

Glavna sprememba se je zgodila po izgradnji železnice skozi Divačo. Na majhnost vasice pred letom 1857 kaže tudi podatek, da so morali v stavbi železniške postaje zgraditi tudi stanovanja za železničarje, ki so prišli od drugod. V letih gradnje se je na to območje priselilo nekaj tujih delavcev in strokovnjakov inženerjev. Domačini so tudi poiskali delo na železnici. Postopoma so se furmanske gostilne v Senožečah zapirale zaradi zmanjšanega tovorništva po cesti. Tovor so začeli prevažati po tirih. V Divači so se furmanske gostilne spremenile v gostilne, ki so služile oskrbi zaposlenih na železnici, strokovnjakom, ki so redno prihajali v Divačo. Že leta 1876 ko so zgradili progo Divača – Pulj so v Divači zgradili kurilnico za oskrbo lokomotiv za potrebe istrske proge. Tako je bil v letu 1892 zgrajen hotel »Central« – Laznik (danes Risnik). V njem so prenočevali prišleki, ki so prišli z vlakom v Divačo, prav tako pa obiskovalci Škocijanskih jam in Divaške jame. (Vir: J. Žiberna: Divaški prag, str. 62) Tudi Weidmanov opis proge Južne trase iz leta 1858 omenja Divačo kot izhodišče za obisk Škocijanskih jam. Naslednja pomembna širitev in pomen železniških objektov je bila leta 1967 ko so zgradili progo Koper – Prešnica (povezava z Divačo). Širitev pa še zdaleč ni bilo konec, saj smo v Divači v letih od 2013 dobili nov most, razširitev železniške postaje, ki je primerna za bodočo izgradnjo drugega tira do luke Koper in dva moderna podhoda z novo potniško postajo. Če pogledamo dogajanje v zadnjih 160 letih, širitev naselja in pridobitev za prebivalce lahko rečemo, da je železnica okno v svet. Pa tudi to, da razvoja še zdaleč ni konec. Lahko le ugibamo ali se bo izgradnja drugega tira do Kopra res začela. Pa ne glede na to, nam daje potniška postaja možnost javnega prevoza in prihod turistov, ki so namenjeni ogledu lokalnih znamenitosti. Teh je v zadnjih letih vse več in moramo poiskati možnosti kako jih zadržati v našem kraju dlje in jim ponuditi še več.

Lucija Prihavec Mahorčič, univ. dipl. ped in prof. zgodovine