Senožeško podolje

Ogled zemljevida

MITNICA

V zgornjem delu Senožeč so sledovi nekdanje rimske ceste. Po tej trasi je vodila v srednjem veku pomembna trgovska pot proti jadranski obali. Ob njej je stal objekt, imenovan »mitnica« ali tudi »šranga«  z začetka 13. stoletja, najprej oglejskih patriarhov od leta 1527 dalje, ko je Senožeško podolje pripadalo Kranjski, pa kranjskih velikašev. Služila je pobiranju pristojbine za tovorjeno blago in cestnino. Cesarska cesta, imenovana tudi  »cesta Marije Terezije«, je bila dobro vzdrževana. Tu država ni poznala milosti. Za vzdrževanje ceste je država določila cestnino. Cestnino so v Senožečah uporabljali za vzdrževanje vaške ceste. Tak način vzdrževanja cest je trajal vse do propada Avstro-Ogrske. Mitnica, kot jo danes vidimo, je bila popravljena v 19. stoletju.

STARI GRAD

Grad, ki je bil na vrhu vzpetine Preska (kamenje so uporabili za gradnjo spodnjega gradu) je bil prvotno last oglejskih patriarhov, kasneje devinskih grofov, po letu 1400 pa je prešel v roke grofov Welsenov. Leta 1059 so na gradu zagospodarili Frankopani, ki so tod vodili cesarske vojake proti Benetkam. Kasneje so grad prepustili Lambergom. Kot zadnji posestniki gradu so bili grofje rodbine Porzia, ki so stari grad na vzpetini opustili, ob vznožju pa zgradil novega, imenovanega Snosetsch, v katerega se je rodbina preselila leta1660. Leta 1918 je rodbina Porzia grad prodala. Novi lastniki so leta 1920 odkrili streho in od tedaj je grad ruševina.

SPODNJA IN ZGORNJA FONTANA – KAMNITI KORITI

Senožeška posebnost sta dve kamniti fontani iz 19. stoletja, ki sta v glavnem služili za napajanje živine in za pranje. To je bil tudi prostor za srečanja, druženje in prenosa najrazličnejših novic domačinov. Spodnja fontana s pitno vodo je zaključevala prvi senožeški vodovod iz leta 1865.

 

 

 

 

 

PIVOVARNA  ADRIA

Senožeška pivovarna, ki je začela obratovati leta 1820 v lasti rodbine Dejak je kraju dala močan pečat, zagotavljala je delovna mesta. Zanimiv je podatek, kako je proizvodnja z leti naraščala. Leta 1884 so zvarili 3000 hektolitrov, 1904  17.000, 1911 leta, po posodobitvi proizvodnje, pa celo 35.000 hektolitrov piva . Takrat je bila Adria že med večjimi pivovarnami na Slovenskem in je konkurirala Unionu, Laškemu ter tržaškemu Dreherju.
Od začetka je imela majhno tržišče, ki pa se je širilo zaradi odlične lege ob pomembni furmanski cesti, konstantne rasti pivovarne in kakovostne izvirne vode iz bližnjega gozda, ki je dajala pivu značilen ter prepoznaven okus. Senožeško pivo je bilo pri priznanih tržaških gostincih in na tujem tako poznano ter priljubljeno, da mu niti južna železnica, ki je bila 1857 speljana mimo Senožeč ni uničila. Pivovarna je počasi večala proizvodnjo in se iz leta v leto širila. Začeli so izvažati v Trst in prek tamkajšnjega pristanišča v nekatere evropske države in celo v Ameriko. Po prvi svetovni vojni, ko je to področje okupirala Italija, je kljub zavidljivemu uspehu tovarna v nekaj letih propadla. Svetovna gospodarska kriza in slabo gospodarjenje sta povzročila, da so leta 1924 prenehali variti pivo.

CERKEV ŽALOSTNE MATERE BOŽJE S OBRAMBNIM STOLPOM V DOLENJI VASI

Zgrajena je bila nad vasjo v 15. stoletju in je prva cerkev v senožeškem okraju. Cerkvica ima tipično kraško gradnjo – grajena je s kamnom in krita s skrlami. V notranjosti cerkve so nad in za oltarjem delno vidne tudi freske, ki jih je uničila srednjeveška gradnja. Freske so bile delo italijanskih priučenih slikarjev. Njihov namen je bil dvojni: okrasitev cerkve in poučevanje nepismenega prebivalstva skozi podobe iz Svetega pisma.  V času turških upadov so cerkev obzidali s 5 metrom visokim zidom. Takratnim prebivalcem je služil kot obramba pred Turki in prostor za shranjevanje živil. Danes je obrabni stolp delno obnovljen, prekrit z masivno kamnito kupolo in s strelnimi linami v štirih nadstropjih, le v notranjosti manjkajo krožne stopnice. Viden je del zidu, kajti vaščani so njegovo kamenje porabili za gradnjo svojih domov.