Vremska dolina in Brkini

Ogled zemljevida

VREMSKA DOLINA

Vremska dolina je svet med Vremščico in Brkini, kjer reka Reka naplavlja rodovitno zemljo predno ponikne v podzemni svet Škocjanskih jam. Je največja slovenska slepa dolina, kjer so ljudje rodovitno zemljo namenili kmetijskim površinam, gručasta naselja pa postavili na višji obrobni svet. V preteklosti je Vremska dolina slovela tudi kot dolina mlinov in žag. Zaradi pogostih poplav, ki so zalivale mline in rušile jezove, so ti  v prvi polovici prejšnjega stoletja začeli propadati. Zadnji delujoči je bil Dujčev mlin na Škofljah, ki je deloval vse do leta 1986. Danes nas na obstoj mlinov in žag spominjajo le še ruševine.

Arheološke najdbe dokazujejo, da je bila Vremska dolina naseljena že pred Antiko. Tu so se naseljevala različna ljudstva, med katerimi so bili najpomembnejši Rimljani, ki so v Vremsko dolino prinesli svojo kulturo in znanje.

Vremska dolina obsega sedem vasi, v Krajevno skupnost Vreme pa spadata še vasi Gornje Ležeče in Podgrad pri Vremah.

KAMNITI KRIŽ – PIL

Na razpotju sredi vasi stoji kamniti križ, domačini mu rečejo »pil«.  Visok je približno dva metra in stoji na podstavku. Pokončni del je trebušasto oblikovan, križni del pa lepo okrašen, delno brušen, delno štokan. Ima vklesano letnico 1680. To je kužno znamenje. Postavili so ga domačini, ki so preživeli epidemijo kuge. Križ je bil večkrat poškodovan, vendar ga domačini vedno popravijo.

Raziskovalna naloga: PIL V MOJI VASI_Jure_Zdauc

CERKEV MARIJINEGA VNEBOVZETJA V GORNJIH VREMAH

Stoji ob robu vremskega polja, na polotoku, ki ga obliva reka Reka. Kljub oddaljenosti od Vremskega Britofa in drugih naselij, je imela v času, ko so jo sezidali, v 15. stoletju, pomemben položaj. Postavili so jo na križišče dveh cest, ena je vodila ob Reki v notranjost, druga pa v Brkine.

Velja za eno izmed redkih v Sloveniji, ki ima dva zvonika z baročnima kapama. Pred njenim vhodom so trije obokani stebri. V cerkvi so ohranjene freske iz 15. stoletja. Tudi notranjost je kamnita in okrašena z raznobarvnim marmorjem (pet oltarjev  in prižnica).

Med ljudmi je o nastanku Marijine cerkve ohranjena legenda. Pravijo, da je bila v tistih časih dolina še poraščena z grmovjem in je služila pastirjem, ki so pasli črede ovac po njej. Enemu od njih je ovca rada uhajala iz tropa in hodila po svoje. Da bi jo lažje sledil, ji je zavezal na nogo prejo. Tako ga je pripeljala na mesto, kjer je stal Marijin kip. Ovca ga je oblizovala. Pastir je vzel kip, ovco pa pognal v čredo ter se zvečer vrnil v vas. Drugo jutro je po stari navadi gnal ovce na pašo. Ponovno mu je ista ovca izginila. Našel jo je na istem mestu. Dogodek je opisal vaščanom. Razumeli so ga kot znamenje, s katerim jim Marija dopoveduje, naj na kraju, kjer se je to dogajalo, postavijo cerkev.

Vsako leto v cerkvi  domačini naredijo jaslice ob božiču.

GRAD ŠKOLJ

Grad leži na skalnem previsu, na desnem bregu reke Reke, pri Famljah. V pisnih virih je prvič omenjen leta 1426. Zgrajen je bil v 11. stoletju iz materiala, ki so ga lahko dobili na kraju samem, iz apnenca in peščenjaka. Takrat je bil grad veliko manjši od sedanjih ruševin. V virih ga najdemo s tremi imeni Neukoffel po nemško, Naškolje po slovensko in Noviscoglio po italijansko. Utrdba je najprej pripadala  oglejskim patriarhatom hkrati s preostalim delom ozemlja. V gradu je bil na levo zapor, na desno pa je bil rov, ki je vodil do reke. Po njem so lahko neopazno hodili v grad. Imeli so hleve, v katerih so prenočile (večinoma) krave, čez dan pa so se pasle na bližnjem travniku polnim kamenja. Kot vsak grad je tudi ta imel obrambne stolpe, iz katerih so opazovali. Več stoletij se je govorilo, da je na gradu zlato. Iskalo ga je več rodov, a ga nihče ni našel. Sedaj so od gradu ostale le še ruševine, do njih pa lahko pridemo po neasfaltirani cesti, ki pelje mimo Famelj.

ŠKOFELJSKI MOST

Škofeljski most se nahaja pri naselju Škoflje, nad reko Reko. Most pod vasjo so sezidali Avstrijci v sredini 18. stoletja, ko so gradili cesto iz smeri Ribnica – Rodik. Most je grajen iz kamenja in železnih prečk. Domačini so na mostu nekoč prirejali tradicionalne skoke z mostu v reko Reko, vendar je to trajalo samo nekaj let. Danes se skoki odvijajo med domačo mladino.

Skakalnica je obnovljena in se dviga 11,5 metra nad vodno gladino. Globina pod mostom je dobrih 6 metrov. Pozimi lahko reka Reka zamrzne, poleti pa doseže tudi do 25° C.

REKA REKA

Reka je oblikovala sotesko, udorne doline in Škocjanske jame. Izvira izpod Snežniško planoto JV od Ilirske Bistrice. Kot glavna vodna žila zbira vode z dela flišnih Brkinov, kraškega Snežniškega pogorja, Košansko-Slavinskega ravnika in Pivke. Po dobrih 50 kilometrov površinskega toka prvič ponikne v Mahorčičevi jami in se po 200 metrih spet pojavi na površju v Mali dolini, ponikne drugič pod naravnim mostom, se v slapu spusti v jezero v Veliki dolini in zadnjič stopi v podzemlje pod  Štefanjinim razglediščem. Po skrivnostni podzemni poti spet ugleda dnevno svetlobo v Italiji, 40 kilometrov oddaljenih izvirih Timave.

Ob vodnatih strugah reke in njenih pritokov so v preteklosti zrasli številni mlini in žage. . Dno reke Reke je prodnato, oziroma muljasto. Dolina reke Reke je poleg Temeniške doline najdaljša slepa dolina na območju Slovenije.

MLINI IN ŽAGE NA REKE REKI

V preteklosti je bila reka Reka izjemno pomemben vir vodne energije saj je poganjala številne žage in mline, v katerih so mleli žito za bližnjo in daljno okolico, tudi velik del Krasa. V času Valvasorja, v drugi polovici 17. stoletja, je na Reki delovalo 45 mlinov in 16  žag – veneciank, med obema svetovnima vojnama pa 16 mlinov in 14 žag. Nekateri mlini so stali tik ob strugi Reke. Zaradi majhnega padca Reke so mlinarji zgradili veliko jezov, za regulacijo vodnega toka so speljali del reke do svojega mlina po umetnih kanalih-imenovanih mlinčice. V spodnjem toku, kjer je voda izginjala v propustno apnenčasto podlago, pa so morali pogosto mašiti novo nastale požiralnike, s kamenjem, vejami in lesenimi gredami, da so ohranjali površinski vodni tok. Mlini in žage so drug za drugim prenehali delovati po drugi svetovni vojni in večinoma počasi propadajo. Štirje od njih so zavarovani kot kulturna dediščina lokalnega pomena (mlin in žaga: Lunj, Stružnik, Ambrožič in Dujčev mlin na Škofljah). Številne mline in žage so poganjali tudi pritoki reke Reke, Padež, Podstenjšček in Bistrica.

Raziskovalna naloga: Gasper_ Prelc_Mlini_besedilo
                                     Milni ob reki Reki - diaprojekcija

REGIJSKI PARK ŠKOCJANSKE JAME  IN ŠKOCJANSKE JAME

V začetku devetdesetih so se začele priprave za ustanovitev Regijskega parka Škocjanske jame, zakon o parku pa je bil sprejet leta 1996. Leto kasneje je kot upravljavec parka pričel delovati javni zavod. Le – ta  spremlja in analizira stanje naravne in kulturne dediščine, skrbi za prepoznavnost, raziskovalno dejavnost, izobraževanje, vzdrževanje infrastrukture. Zelo pomembno je tudi sodelovanje z domačini, ki živijo na območju parka, predvsem s tistimi, ki znajo ustanovitev parka izkoristiti kot prednost. Od leta 2004 je vpisan tudi v Kraško biosferno območje (MAB). Park je  vključen v Mrežo zavarovanih območij v Alpah, v organizacijo Europarc in od leta 1999 je vpisan v Ramsar, kot podzemno mokrišče. Ta vključuje močvirja, ki imajo mednarodni pomen, zlasti kot prebivališča močvirskih ptic, Škocjanske jame pa so vanj uvrščene kot prvo podzemno mokrišče zaradi pomembnega naravnega habitata, ki vsebuje visoko specializirane in pogosto endemične vrste kopenskih in vodnih jamskih živali – med njimi tudi človeško ribico.

Škocjanske jame so še vedno edini spomenik v Sloveniji in na klasičnem Krasu, vpisan na Unescov seznam svetovne dediščine od leta 1986. To jih uvršča na posebno, častno mesto med naravnimi spomeniki sveta. Prvi pisni viri o Škocjanskih jamah izvirajo že iz 2. stoletja pred našim štetjem iz obdobja antike. Tudi  Valvasor je leta 1689 opisoval ponor Reke in njen podzemeljski tok. V 19. stoletju so se pričele načrtne raziskave Škocjanskih jam. Prva spodbuda za raziskovalce, da so skušali slediti toku Reke v podzemlje, je bilo iskanje vode za oskrbo Trsta. Tako so na eni strani raziskovali globoka brezna po Krasu, na drugi pa Škocjanske jame in s tem sledili Reki. Slednjega se je 1839 lotil Ivan Svetina, mojster za vodnjake iz Trsta in 1840 dosegel tretji slap, približno 150 metrov od ponora v Veliki dolini. Naslednje raziskave je med letoma 1851 in 1852 vodil Adolf Schmidl s skupino idrijskih rudarjev z Ivanom Rudolfom na čelu. Prodrli so slabe pol kilometra daleč, do četrtega, morda celo šestega slapa. Tam jim je nenadoma narasla Reka odnesla orodje in vse tri čolne, s čimer se je končalo tudi njihovo delo.Leta 1884, pod vodstvom Antona Hankeja, Josipa Marinitscha in Friedricha Müllerjater ter s pomočjo domačinov (Jože Antončič, Jurij Cerkvenik – Gomboč, Franc Žnideršič, Pavel Antončič, Jože Cerkvenik, Janez Delez) so se lotili sistematičnega prodiranja ob reki in raziskovanja jam. V prvem letu delovanja so že premagali šesti slap,1887 štirinajsti slap v Hankejevem kanalu, 1890 so odkrili Martelovo dvorano in 5. oktobra istega leta dosegli breg Mrtvega jezera, slabih 1700 m naprej od zadnjega ponora. Leta 1904 so odkrili Tiho jamo in do nje so preplezali štirje domačini prek 60 metrov visoke stene iz Mullerjeve dvorane. Skoraj 100 let po odkritju Mrtvega jezera,15. septembra 199, je slovenskima jamarjema potapljačema, Janku Brajniku in Samu Morelu, uspelo preplavati sifona v Marchesettijevem jezeru tik pred Mrtvim jezerom. Za sifonom sta odkrila več kot 200 metrov novih rovov s podzemljsko reko in jezeri. S tem pa se odpira novo poglavje: prodreti vzdolž podzemeljske Reke do slab kilometer oddaljenih rovov Kačne jame, skozi katere se prav tako pretaka reka Reka.

PIVOVARNA AMBROŽIČ

Pivovarna Ambrožič, lastnika Denisa Ambrožiča, je nastala leta 2003 zaradi potrebe gostov v domači gostilni na Barki. Odločil se je, da bo pivo sam prideloval doma, ker ga ta dejavnost veseli in je v njej prepoznal dodaten vir zaslužka. Hmelj kupuje v Savinjski dolini, slad pa v Franciji. V pivovarni ima 5 sodov za pivo. Pivo je na voljo v plastenkah tudi zunanjim obiskovalcem.

 

Raziskovalni nalogi:
DEJAVNOSTI NA BARKI_Nika
VODNJAKI V ZAVRHKU_Mateja(1)